😂 👉 🏃♀️TEČEŠ KOT RACA!! 🦆
...sem večkrat slišala za seboj v OŠ od sošolcev pri telovadbi. In pri teku, ki mi že tako ni bil ljub me je tako spremljal še sram.
“Cela sem kriva in vse na meni je narobe” je bila moja mantra otroštva in mladosti. Kolena sem imela obrnjena navznoter, stopala navzven. Kot mala deklica sem se najraje igrala sede z nogami na W, kar je verjetno botrovalo k rotaciji golenice in vsemu ostalemu. Pomanjkanje stabilizacije v trupu pa je domnevni vzrok, da sem sploh zavzela ta ljubi položaj.
 | ||
| Navada sedenja na W v dobi odraščanja lahko privede do rotacije golenice in nog na X. |
Že od kar pomnim, nisem zmogla narediti popolne “špičke”. Vedno me je zagrabil krč v stopalu ali mečih. Palec me nikakor ni ubogal, vedno je štrlel navzgor. Moja agilnost je bila katastrofa in tek na 600 m največja muka.
Starši so mi večkrat rekli: “Hodi naravnost!”, a žal ta nasvet ni pomagal, je pa povečal frustracijo.
Pri 27-ih letih – pozimi. nekaj mesecev pred vpisom na študij aplikativne kineziologije – se mi je zgodilo “koleno”. Že večkrat se mi je malo “izpahnilo” pa sem ga nekako postavila nazaj. Tokrat ni šlo, bolečina je bila neznosna, komaj sem hodila, vozit nisem mogla in s težavo sem se spravila v avto. Rentgenska slika ni pokazala drugega kot nekoliko obrabljen hrustanec pogačice in prognoza ortopeda je bila, da “za operacijo ni”, “hrustanec se ne pozdravi” in da pač ne bom več tekla in čepela. V tistih letih sem celo nekoliko vzljubila tek, čepenje pa je bilo zame eno od nepogrešljivih in izjemno uporabnih položajev. Tako lahkotno podana obsodba ortopeda pri mojih 27ih letih in na podlagi slike ter nekaj minutnega srečanja, se mi je zdela naravnost nezaslišana in je sama pri sebi nisem sprejela.
K sreči za vpis na študij AK niso bili potrebni testi fizične pripravljenosti in v tem so se ločili od študija v Ljubljani. Všeč mi je bila ta odprtost študijskega programa tudi za tiste, ki nismo športniki, a nas vseeno zanima gibanje in delovanje našega telesa.
Pri praktičnih vajah sem imela težave, predvsem pri teku in spreminjanju smeri, kjer je koleno popustilo in me z ostro bolečino ustavilo. S posvetovanjem pri profesorju, sem dojela, da gre za problem sinergije delovanja mišic, ki stabilizirajo in zaščitijo koleno. Po posvetu sem v dvigalu ali kjerkoli sem se pač spomnila izvajala enostavne vaje in ozaveščala postavitev stopal in kolen.. Sčasoma sem lahko ponovno normalno tekla in čepela.
Krč pri “špički” in štrleč palec so ostali. Ko sem pričela z vajami SPS in sem se občasno posnela, sem opazila, da imam težišče celega telesa še vedno nekoliko nazaj. To pomeni več teže na petah, namesto enakomerno razporejene preko celotnih stopal. Na tak način dvignjen palec “lovi” ravnotežje. In če to traja in traja leta dolgo, se mišice, vezivno tkivo in živčni sistem celotnega telesa prilagodijo. Spremembe niso lahke in hitrer. In prav na to sem se osredotočila v zadnjih tednih.
Cilj je “špička brez krčev” ter ukročen palec. Zvčer izvajam ciljano anamotmsko masažo mišic, ki potiskajo palec navznoter (adduktorji) in navzgor (ekstenzorji) – ja in prav tam najbolj boli. Pri vajah SPS pa sem še posebej pozorna na težišče in zavestno odpiranje palca na nogi (glej video).
Kadar spreminjamo en del telesa, je neizogibno, da se spreminja tudi ostala statika telesa, ki se mora prilagoditi spremembam. Lahko se zgodi, da začutimo nelagodje. Sama sem po intenzivnem 10 dnevnem masiranju spodnjega dela nog začutila nelagodje v križu, obenem pa tudi več kontakta palca s tlemi. Znak, da se nekaj dogaja. Trenutno sem zato opustila intenzivno masažo in se osredotočila preko vadbe na vključevanje sprememb v celotno telo. Poslušam se, kolikor se znam in zmorem.
 |
| Naravni odziv mojega palca, če nanj nisem posebej pozorna. |
Prilagam posnetek kako reagira stopalo in palec kadar prenesemo težo zgolj na eno nogo. Takrat telo poišče čim večjo podlago tudi s tem, da odmakne palec od sredine in dvigne stopalni lok. Če to izvajamo med SPS vadbo, pomaga stopalu celotna mišična spiralna veriga.
Na tem posnetku izvajam osnovno vajo SPS, najprej s težo na obeh nogah potem pa izmenično prenašanje teže na eno nogo. Pri tem sem še posebej pozorna na težišče, ki je razporejno na tri točke ter stik stopala in palca s tlemi (kar je moj osebni izziv). Pri dvigu noge, še zavestno želim palec na stojni nogi čim bolj razširiti oz odmakniti od ostalih prstov. Na posnetku se lepo vidi kako delajo vse mišice stopal in spodnjega dela noge, da zadostijo zahtevam položaja.
Na tem posnetku izvajam polklečečo SPS vajo za razteg notranjih stegenskih mišic, stranskih mišic trupa in stabilizacija. V tem trenutku se osredotočam na stopalo spredaj, predvsem na ohranjanje stika celega stopala in palca s tlemi. Zame je ključna faza vaje, kjer se prednja noga iztegne. Bolj ko se koleno iztegne, večji je zame izziv obdržati celotno stopalo in palec na tleh. Zato izteg kolena prilagodim do tiste točke, kjer še lahko izpolnim ta pogoj!
RADA BI VAS SPODBUDILA, DA NE IŠČETE ZGOLJ NOVIH VAJ, AMPAK V TEM TRENUTKU IZBOLJŠATE KVALITETO ŽE POZNANE VAJE PRAV NA TISTI VAŠI KRITIČNI TOČKI.
Sama izbiram vaje SPS, ker jih že obvladam, dobro poznam in mi služijo za regeneracijo celega telesa.
Ko izberete vajo, ki jo že poznate ni potrebe po učenju osnovnih gibov in položajev te vaje ampak si lahko že danes izberite le svoj trenutni cilj (vzamem za primer boleče koleno). Razmislite kakšen bi bil pri izbrani vaji idealni položaj ali premik kolena. Nato vajo prilagodite zmožnosti, ki jo zmore vaše koleno, da zavzame ta idealen položaj. Zelo verjetno se bo zgodilo, da boste imeli občutek, da ste nazadovali, da morate korak nazaj, da naredite manj (raztega, ponovitev, intenzivnosti..) ampak v resnici boste dolgoročno hitreje napredovali.
Potem to zavedanje o položaju kolena prenesemo na naše realno življenje, tako da mu tekom dneva namenimo po nekaj sekund pozornosti.
Le pogumno, korak za korakom. :)