Tako malo časa so na svetu pa vendarle se zdi, kot da v resnici vedo in razumejo svet bolje kot mi odrasli, ki se nam vedno nekam mudi, predvsem se nam mudi dosegati cilje. Na vseh področjih, tudi pri gibanju.
Danes me je spreletelo spoznanje.
Po nekaj mesecih je tudi pri sosedih tricikel začel samevati in so mi ga zaradi pomanjkanja prostora vrnili. Kakšno veselje, da se je njen tricikel vrnil. Tega nisem pričakovala. Od takrat dalje se dvokolesnega poganjalčka ne dotakne več. Samo še tricikel. Postala je hitrejša, bolj drzna. Preizkuša nove stvari, od tega kako ga lahko vozi brez rok, kako ga lahko potiska, kako ga lahko “vozi” njena punčka, spuščanje po hribu, bremzanje, poganjanje in nato dvigovanje nog na podstavke za noge, danes je testirala vzratno vožnjo, ovinki so vedno bolj hitri in ostri…. Sumim, da ga bo testirala dokler dobesedno ne razpade pod njo.
Kaj hočem reči. Njej ni pomembno to, da bi napredovala na boljše kolo. Njen cilj je raziskovanje na podlagi tega kar že obvlada in preizkušati kaj vse ji lahko še nudi ta mali trikolesnik. Vožnja je le najbolj osnovna spretnost in pogoj za celo paleto ostalih spretnosti in znanj. Če preide na bolj zahtevno orodje (navadni poganjalček) je v naših, odraslih očeh mogoče napredek, v njenih pa izgubljena priložnost za nekaj več
Pri nas odraslih se to na primer izraža pri nakupu elektronike in športnih rekvizitov. Želimo kupiti najboljše in najnovejše. Kupimo toliko kot zmore naša denarnica, ne toliko kot zmoremo mi. Ne pomislimo na to, kaj dejansko znamo in kaj je temu primerno. Če smo amaterski fotograf, ne potrebujemo profesionalnega fotoaparata, ker še funkcij amaterskega fotoaparata ne obvladamo ampak damo na AUTO (žal lastne izkušnje). Če smo pričeli s kolesarjenjem, ne potrebujemo takoj cestnega dirkalnika, po katerem nas bo veselje do kolesarjenja kmalu minilo. Če smo do sedaj več ali manj sedeli, sedaj pa bi se radi začeli gibat, ne moremo začeti s prijavo na maraton.
Zato začnimo pri osnovah. Ko že mislimo, da smo jih osvojili, jih nismo. Raziskujmo še naprej. Ko ni več ideje kaj bi še lahko preizkusil, stopimo stopničko višje. Uživajmo v procesu in ne stremimo samo h končnemu cilju. To nas učijo otroci, če si le dovolimo biti njihovi učenci.
Danes me je spreletelo spoznanje.
Da pojasnim. Pri starosti okoli dveh let je pričela z uporabo poganjalčka. Tega, najcenejšega, na tri kolesa. Je bolj med previdnimi oz. “ziheraškimi” otroci, zato z njim ni divjala, ampak lepo počasi. Med tem časom sva ji kupila tudi pravega poganjalčka, na dve kolesi. Dolgo je niti ni zanimal. Ko je pokazala zanimanje se je z njim najprej začela voziti malo po stanovanju in kmalu smo testirali tudi teren zunaj. Sledim načelu, da tvega in testira toliko kot zmore sama, brez moje pomoči. Otroka ne učim, ga ne držim in ne spodbujam. Pa kljub temu še premalo vem o učenju. Torej, ko je za silo osvojila ravnotežje na poganjalčku, je takrat, po mojem prepričanju, mali plastični tricikel prerasla,. Zato sem ga dala v uporabo mlajšemu sosedu. In tu se moja lekcija začne.
Po nekaj mesecih je tudi pri sosedih tricikel začel samevati in so mi ga zaradi pomanjkanja prostora vrnili. Kakšno veselje, da se je njen tricikel vrnil. Tega nisem pričakovala. Od takrat dalje se dvokolesnega poganjalčka ne dotakne več. Samo še tricikel. Postala je hitrejša, bolj drzna. Preizkuša nove stvari, od tega kako ga lahko vozi brez rok, kako ga lahko potiska, kako ga lahko “vozi” njena punčka, spuščanje po hribu, bremzanje, poganjanje in nato dvigovanje nog na podstavke za noge, danes je testirala vzratno vožnjo, ovinki so vedno bolj hitri in ostri…. Sumim, da ga bo testirala dokler dobesedno ne razpade pod njo.
Kaj hočem reči. Njej ni pomembno to, da bi napredovala na boljše kolo. Njen cilj je raziskovanje na podlagi tega kar že obvlada in preizkušati kaj vse ji lahko še nudi ta mali trikolesnik. Vožnja je le najbolj osnovna spretnost in pogoj za celo paleto ostalih spretnosti in znanj. Če preide na bolj zahtevno orodje (navadni poganjalček) je v naših, odraslih očeh mogoče napredek, v njenih pa izgubljena priložnost za nekaj več
Pri nas odraslih se to na primer izraža pri nakupu elektronike in športnih rekvizitov. Želimo kupiti najboljše in najnovejše. Kupimo toliko kot zmore naša denarnica, ne toliko kot zmoremo mi. Ne pomislimo na to, kaj dejansko znamo in kaj je temu primerno. Če smo amaterski fotograf, ne potrebujemo profesionalnega fotoaparata, ker še funkcij amaterskega fotoaparata ne obvladamo ampak damo na AUTO (žal lastne izkušnje). Če smo pričeli s kolesarjenjem, ne potrebujemo takoj cestnega dirkalnika, po katerem nas bo veselje do kolesarjenja kmalu minilo. Če smo do sedaj več ali manj sedeli, sedaj pa bi se radi začeli gibat, ne moremo začeti s prijavo na maraton.
Zato začnimo pri osnovah. Ko že mislimo, da smo jih osvojili, jih nismo. Raziskujmo še naprej. Ko ni več ideje kaj bi še lahko preizkusil, stopimo stopničko višje. Uživajmo v procesu in ne stremimo samo h končnemu cilju. To nas učijo otroci, če si le dovolimo biti njihovi učenci.
Večna učenka, Vanja